Sečoveljske soline, edinstven naravni ekosistem

Sečoveljske soline, edinstven naravni ekosistem

Sečoveljske soline so največje delujoče slovenske soline, ki se raztezajo na približno 650 ha površine ob ustju reke Dragonje pri Sečovljah. Nastale so v času Karla Velikega, prvič pa so bile omenjene leta 804. V bližini so še Strunjanske soline, ki pa so mnogo manjše. Danes soline nimajo večje gospodarske vloge, njen osnovni namen pa je naravovarstveni in kulturni. Ohranjajo se solinarske navade, celotno območje solin pa daje zavetje številnim rastlinskim in živalskim vrstam. Sediment v podlagi Sečoveljskih solin je večji del naplavila reka Dragonja. Svojo široko strugo si je vrezala vzdolž stika flišnih plasti Šavrinskega gričevja, ki obdaja soline na severu, in krednega apnenca Savudrijskega polotoka na jugu. V spodnjem delu se menjavajo plasti peščene gline in proda, v vrhnjem delu pa rečne naplavine in morsko blato. Zaznavne so posamične spremembe v sedimentu (školjke in polži) ter temne usedline organskih snovi (listje, stebla, korenine), kar daje slutiti, da je bilo ustje Dragonje občasno za krajše obdobje zamočvirjeno. Fosilni ostanki morskega blata kažejo, da se je v Sečoveljski dragi večkrat menjavalo morsko okolje sedimentacije s polslanim. Z odlaganjem naplavin se je dvigovalo dno ob izlivu Dragonje in tako so nastale razmere za ureditev solnih polj.

sečoveljske soline

V času pridobivanja soli na solnih poljih skozi poletne mesece so v solinarskih hišah bivale celotne solinarske družine. Hiše kjer so prebivali solinarji so bile grajene po navadi iz laporja ali pa v kombinaciji iz belega istrskega apnenca. Hiša je bila sestavljena iz spodnjih in zgornjih prostorov, kjer so spodnji prostori služili za shranjevanje soli, v zgornjih prostorih pa so imeli solinarji kuhinjo, ter sobe, ki so služile počitku po napornem delu, skratka prebivanju v poletnih dneh. Prebivalci Pirana so solinarsko sezono nekdaj začeli z množičnim odhodom družin v soline na praznik sv. Jurija (23. Aprila), sezona pa se je končala na god sv. Jerneja (24. Avgusta). Takrat so se po sveti maši v zahvalo za letino solinarji vrnili na svoje domove. Sol so pridelovali na solnih poljih, ki obsegajo izparilne in kristalizacijske bazene. Morska voda je bila speljana po temu namenjenih kanalih iz izparilnih v kristalizacijske bazene po načelu prostega pada. Na nekaterih mestih so vodo dvigovale črpalke na veter. Ko so bili bazenčki čisti in pripravljeni na sezono, so solinarji pustili v kristalizacijskih bazenčkih (kavedinih) malo vode, da je le-ta čez dan izparevala in nastajala sol. Najprimernejše vreme za pridelavo soli je bilo sončno vreme z rahlim vetričem kot sta burja ali tramontana.

sečoveljske soline

Ko je iz kristalizacijskih bazenčkov izhlapela voda in nastala sol, so jo solinarji z lesenim strgalom (gavero) spravili na kupčke in pustili, da se sol odcedi. Za hojo po kristalizacijskih bazenčkih so uporabljali posebne natikače (taperini). Ko se je sol odcedila, so jo naložili na solinarske vozičke (karele) in jo odpeljali na temu namenjen prostor za shranjevanje. Po končanem delu so morali solinarji oprati svoje solinarske vozičke, pri zajemanju vode iz kanala pa so uporabljali vrč z dolgim lesenim ročajem (botasso). Takšen tradicionalen proces pridobivanja soli se v solinah uporablja še danes. S kristalizacijo vode v bazenčkih pridobivajo tudi blato (fango). To zdravilno blato, ki se nahaja v solnih poljih, ima posebne zdravilne učinke in se uporablja v kozmetiki ter pri zdravljenju revmatičnih bolezni. Blato ima zdravilno moč le, ko je kristalizacija vode dovolj močna za proizvodnjo soli. Da ima fango večji zdravilni učinek, se mora posušiti na telesu, na delih, kjer so znaki revmatizma, ter se ga kasneje spere s slano vodo.

sečoveljske soline

Piranska občina je območje solin in polotoka Seče leta 1989 razglasila za krajinski park. To je območje habitatov redkih, ogroženih in značilnih rastlinskih in živalskih vrst, kjer je zaradi dolgotrajnega delovanja človeka nastal tipičen solinski ekosistem. Krajinski park se deli na severni in južni del, ki ju loči Drnica (kanal Grande). V severnem delu, imenovanem Lera, še vedno poteka pridelovanje soli po tradicionalnih srednjeveških postopkih. Južni del parka, imenovan Fontanigge, meji na Hrvaško. Dostop do južnega dela je po cesti, ki se začne med slovenskim in hrvaškim mejnim prehodom. Sečoveljske soline so tudi mednarodno pomembno mokrišče in kot take so bile leta 1993 uvrščene na seznam Ramsarskih lokalitet zaradi izjemnih krajinskih in ekoloških vrednosti. Ramsarsko področje.

sečoveljske soline

Sečoveljske soline so kot značilen krajinski element z bogato in kulturno dediščino zelo pomembne. Da bi jih ohranili je v odloku opredeljen varstveni režim, ki določa omejitev vseh tistih dejavnosti, ki negativno vplivajo na ekologijo krajine in njeno podobo. Predvsem je prepovedan lov, kakršnokoli onesnaževanje zraka, vode in tal, graditev strnjenega naselja na polotoku Seča, spreminjanje namembnosti prostora; še posebej v naravnih rezervatih je prepovedano vsako poseganje, ki bi spremenilo življenjske razmere za tamkajšnjo floro in favno. Prav tako je prepovedano uničevati in trgati rastline ter poškodovati gnezdišča in bivališča živali. Kakršnikoli posegi na območju Krajinskega parka Sečoveljske soline so možni le s predhodnim soglasjem Medobčinskega zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine Piran. Sečoveljske soline so zelo znane tudi po pticah. Do sedaj so zabeležili že 282 vrst ptic. Najmanj 4 vrste imajo tu svoje edino gnezdišče v Sloveniji. Na njenem področju prebiva tudi veliko manjših živali in mnoge od njih imajo tu sploh edino prebivališče v Sloveniji.

SOLINE Pridelava soli d. o. o.
Seča 115, 6320 Portorož – Slovenia
T: +386 5 672 13 40
M: +386 31 742 533
W: http://www.kpss.si/si/obiskovanje
E: vodeni.ogledi@soline.si

KML-LogoFullscreen-Logo
Sečoveljske soline

nalaganje map - prosimo počakajte ...

Sečoveljske soline 45.491901, 13.608617 Sečoveljske soline, edinstven naravni ekosistem Sečoveljske soline so največje delujoče slovenske soline, ki se raztezajo na približno 650 ha površine ob ustju reke Dragonje pri Sečovljah in so nastale že v času Karla Velikega. Podrobnosti...

Viri:

Copyrighted Image !