Samostan Tumane (Manastir Tumane)

Samostan Tumane (Manastir Tumane)

Srbski samostani so nadvse dragocen vir evropske kulturne dediščine, nekatere med njimi pa uvrščajo med prave mojstrovine srednjeveške umetnosti, ki privabljajo tako laično javnost posebej pa strokovnjake srednjeveške umetnosti. S svojimi arhitekturnimi posebnostmi, freskami, znamenitimi ikonostasi in ikonami ter starimi rokopisni in knjigami sodijo med najbolj zanimive turistične zanimivosti v državi. Srbija  jih ima več kot 200 samostanov od katerih je kar 54 proglašenih za kulturni spomenik, mnogi med njimi pa so vpisani tudi na seznam Unescove kulturne dediščine. Večinoma zgrajeni v srednjem veku so kot takšni še vedno pričevalci takratne duhovne kulture ter vzponov in padcev srbskega cesarstva, ki je iskalo svoje mesto na stičišču vzhodnih in zahodnih civilizacij. V tem obdobju je skupna evropska kultura temeljila prav na razvoju cerkve in v sled temu so tudi srbski samostani dejansko postali centri kulture in izobraževanja. Mnogi so bili zgrajeni na težko dostopnih in odročnih krajih, odmaknjeni od urbanih središč in skriti pred morebitnimi zavojevalci. Med posebej zanimive srbske samostane zagotovo sodi samostan Tumane (Manastir Tumane), ki leži le kakšnih 9 km od znamenitega Golubca na Donavi, v skrivnostni dolini Tumanske reke, obkrožen z gostimi gozdovi Golubačkih planin. Čarobnost ambienta in duhovni mir skrivnostne doline dajeta samostanu Tumane poseben čar in pri obiskovalcih vzbuja posebne občutke.

Kako je izgledala cerkev in kompleks samostana ob nastanku ni najbolj jasno, saj o tem ni nekih pisnih virov je pa dokaj dobro dokumentirana njegova nadaljnja zgodovina. Vsi kasnejši zapisi o nastanku in imenu samostana se naslanjajo na legende in ljudsko izročilo, ki je še dandanes živo na tem območju. Pri tem je zagotovo, da je samostan nastal kot zapuščina junaka iz kosovske bitke Miloša Obilića. Ta naj bi domnevno živel in vladal na območju sosednje vasi Braničevo. Legenda o tem govori, da je Miloš nekoč lovil v gostih gozdovih okrog samostana pri tem pa nehote ustrelil in ranil Svetega Zosima, ki je živel samotarsko duhovno in versko življenje in prečiščevanje v bližnji kraški jami. Zaradi slabe vesti ob svoji hudi napaki mu je povil rano in ga na svojih ramenih ponesel proti svojemu dvoru, da ga ozdravi, a starcu žal ni bilo pomoči. Na poti ga je Sveti Zosim tik preden je preminil naslovil z besedami ˝Tu mani i pusti me da umrem.˝ Na tistem mestu pa je kasneje Miloš dal zaradi svojega kesanja in pokoro zgraditi današnji samostan in cerkev posvečeno Svetom Arhangelu Gavrilu (Svetemu angelu Gabrielu).

Legenda v nadaljevanju govori o tem, da je Miloš pričel z izgradnjo samostana v času pred znamenito kosovsko bitko, ko ga je v boj pozval sam knez Lazar. Ta ga je z besedami ˝Tu mani, pa dođi na Kosovo˝ pozval, da gradnjo pusti, samostan pa so kasneje dokončali domačini sami. Ker se je torej beseda ˝Tu mani˝ ob njegovem nastanku torej pojavila že 2x je po legendi tudi sam samostan dobil ime Tuman. Ne glede na vse omenjeno je ime samostana skozi stoletja ostalo vse do danes kot spomin na Svetega Zosima, kateremu se priporočajo verniki in oboleli od blizu in daleč ter pri tem iščejo duhovno uteho in zdravilo za svoje težave. Samostan se sicer prvič omenja v turških pisnih virih iz leta 1572 – 1573, kasneje pa v času sultana Murata III v kontekstu pristojbin oz. taks, ki jih je moral samostan plačevati turškemu sultanu. Ob tem je iz zapisov tudi razbrati, da sta v samostanu takrat živela dva meniha. Samostan je imel v narodu pomembno vlogo, zato sta se v njem pred veliko selitvijo Srbov (1690) sestala patriarh Arsenije III Čarnojević in grof Đorđe Branković v želji, da podonavske Srbe prepričajo k vstaji proti Turkom.

Iz starih zapisov je znano, da je zaradi turških vpadov in nemirnih obdobij na tem področju samostan bil večkrat oropan, porušen in tudi požgan. Kljub temu so ga domačini vedno znova obnovili in naredili še lepšega, saj so mu že takrat pripisovali velik duhovni in verski pomen. Tako viri navajajo, da so cerkev leta 1788 povsem porušili turški vojaki, a da so domačini na istih temeljih hitro zgradili novo. Prav tako je samostan, tako kot mnogi drugi, nastradal v času srbskih vstaj, povsem obnovljen pa je bil v času kneza Miloša Obrenovića. Samostan v svoji zgodovini beleži tudi sramotno dejanje, ki se je zgodilo leta 1910, ko so ga po nalogu takratnega predsednika občine za Veliko noč minirali. Razlog za to dejanje še danes ni znan, med ljudmi pa je takrat krožilo prepričanje, da je bilo miniranje samostana naročeno zaradi gostišča, ki je delovalo v okviru samostana. Predsednik takratne občine je namreč tudi bil gostilničar in je s tem želel onemogočiti svojo konkurenco. Žal je po tem miniranju okrajna oblast v Požarevcu naročila ruševino samostana podreti do tal. Današnja cerkev je bila zaradi vztrajanja domačinov zgrajena leta 1924, v sklopu samostana pa je bilo obnovljeno tudi gostišče in gospodarsko poslopje in ograda za živino.

Samostan in cerkev je zgrajena v Moravskem stilu srbske arhitekture, njen tloris pa ima obliko križa. Notranjost cerkve je zelo bogata s freskami in čudovitim ikonostasom, ki je zgrajen iz kamna. Kot zanimivost samostana lahko omenimo tudi arheološka izkopavanja iz leta 1936, pri katerih so našli posmrtne ostanke Svetega Zosima. Te so zelo dobro ohranjen, kljub temu, da so ga pokopali pred več kot pet stoletji. Danes se njegovi posmrtni ostanki nahajajo v posebni posvečeni grobnici pred glavnim oltarjem.

V neposredni bližini samostana Tumane, na levem bregu Tumanske reke, stoji v sklopu samostana tudi gostišče, ki je bilo postavljeno na nekdanjem mlinu (vodenica), dostop do gostišča pa je urejen preko mostička. Omenjeni mlin je po 2. svetovni vojni deloval tudi kot manjša hidroelektrarna. Gostoljubje je eno od osnovnih načel vseh pravoslavnih samostanov že od samega začetka, z željo da v njihovih gostih vzbudijo radost in uteho in da se ne obremenjujejo glede plačila. Zaradi tega v gostišču nimajo cenika, temveč gostje za postrežbo lahko pustijo dobrodelne prispevke, ki jih menihi porabijo izključno za vzdrževanje samostana. Ponudba gostišča je nadvse zanimiva in je vedno v skladu s cerkvenimi pravili. Tako v času posta gostom oz. popotnikom npr. ponudijo le jedi, ki so običajne za ta čas, nasploh pa imajo vedno na razpolago kuhano hrano in postrvi iz samostanskega ribnika ter domači sir. Popotnikom postrežejo tudi z razno pijačo kot so npr. domači sokovi ter prava turška kava, domače samostansko vino in žganje. Zraven vsega se lahko popotnik posladka tudi z enostavnim domačim pecivom, ki je pripravljeno po starih samostanskih receptih.

Samostan in tudi gostišče je možno obiskati med delovnim časom od 7. do 20. ure, za ogled pa ni potrebna predhodna najava. Obisk samostana bo zanimiv tudi za najmlajše, saj imajo manjši živalski vrt z domačimi živalmi (ovce, osli, krave) ter lamami in noji.

KML-LogoFullscreen-Logo
Manastir Tumane

nalaganje map - prosimo počakajte ...

Manastir Tumane 44.591269, 21.645129 Samostan Tumane (Manastir Tumane) Med posebej zanimive srbske samostane zagotovo sodi samostan Tumane (Manastir Tumane), ki leži le kakšnih 9 km od znamenitega Golubca na Donavi, v skrivnostni dolini Tumanske reke, obkrožen z gostimi gozdovi Golubačkih planin. Čarobnost ambienta in duhovni mir skrivnostne doline dajeta samostanu Tumane poseben čar in pri obiskovalcih vzbuja posebne občutke. Podrobnosti...

Viri

Copyrighted Image !