Samostan Rača, znameniti samostan ob vznožju Tare

Samostan Rača, znameniti samostan ob vznožju Tare

Ob idilični rečici Rača ob vznožju planote Tara, v neposredni bližini srbskega mesta Bajina Bašta leži znameniti srednjeveški samostan Rača (manastir Rača). Cerkveno poslopje je dokaj veliko, njegove dimenzije pa segajo 23 m v dolžino (glavna ladja skupaj z apsido – polkrožen prostor okrog oltarja) in 8,5 m v širino. Prečna ladja je dolga 15,5 m in širine okrog 9 m. Višina strehe na ladjah meri 12,5 m, kupola pa je visoka okrog 20 m. Samostan je po ustnem izročilu verjetno zapuščina srbskega kralja Dragutina Nemanjića (okrog 1250-1316), ki je na prestol prišel leta 1276. Zaradi zelo slabega zdravstvenega stanja je moral svoj prestol leta 1282 prepustiti svojemu mlajšemu bratu Milutinu.

samostan rača

Samostan ima za seboj burno obdobje v katerem je bil kar tri krat porušen in ponovno zgrajen na svojih ruševinah in pogorišču. Eno takšnih opustošenj je samostan najverjetneje doživel tudi ob obsežnejšem turškem osvajanju srbskih pokrajin in v njem za nekaj časa zamre tudi samostanko življenje. Omenjeno stanje po trditvah zgodovinarjev potrjuje dejstvo, da se samostan ne omenja v prvih ohranjenih turških zapisih iz smederevskega okraja iz leta 1476. Zapis neke vrste finančnega ministrstva takratne upravne enote (defter Smederevskega sandžaka) iz leta 1517 sicer omenja kraj Rača, vendar brez navedb o samostanu in menihih ter bližnjem svetišču svetega Georgija v Banji (skit svetog Gerogija). Gre za manjši samostan, kjer so menihi živeli v izredno strogem samostanskem življenju v popolni samoti in molitvi ter pogostim postom. Turški popisi iz 16. stoletja omenjajo samostan Vranište v Rači, a ne tudi samostan ˝Jezusovega vnebohoda˝ v Rači. Samostan se ponovno omenja v zapisih iz leta 1557, ki omenjajo obnovo samostana ˝Jezusovega vnebohoda˝ s pomočjo okoliških prebivalcev in menihov samostana. V nadaljevanju oz. v 17. stoletju v samostanu Rača pričnejo s prepisovanjem samostanskih knjig, menihi pa so v ta namen ustanovili tudi prepisovalno šolo.

samostan rača samostan rača

Nekateri navajajo, da so temelji srbske književnosti postavljeni ravno z omenjeno prepisovalno šolo, ki je delovala od leta 1630 v že prej omenjenem bližnjem svetišču svetega Georgija v Banji. Znani turški potopisec Evlija Čelebija je leta 1630 v svojem potopisu ob obisku samostana zapisal, da je skriptorij v samostanu takrat premogel kar 300 menihov prepisovalcev (kaluđeri), katere je oskrbovalo kar 400 kmetov in drugih služabnikov. Pri varovanju je službovalo kar 200 vojakov oz. stražarjev. Račanska prepisovalna šola se je nahajala le okrog 40 minut hoje, višje ob reki Rača blizu izvira Lađevac, menihi pa so to območje že takrat imenovali Banja zaradi toplega izvira. Njegova stalna temperatura skozi vse leto je okrog 17°C in že v 17. stoletju so mu menihi pripisovali zdravilne učinke. Izvir je kar močan, saj je njegov pretok okrog 50 l/min, vode pa se v nadaljevanju zlivajo po klancu v nizu manjših potočkov, ki se združijo v reko Rača. Domačini še danes prisegajo na njegovo zdravilnost, pomagal pa naj bi pri zdravljenju očesnih in kožnih obolenj.

samostan rača

Do leta 1690 se v starih zapisih omenja več prepisovalcev kot npr. Histofor, teodor, Prohor, Arsenije, Isak in drugi. Zahvaljujoč njihovi predanosti pisanju je nastala posebna šola srbske pismenosti in kulture, boljših in večjih piscev pa v tistem času na teh področjih ni bilo. Do sedaj je odkritih 40 zapisov in okrog 15 bogoslužnih knjig, ki so nastali prav v samostanu Rača oz. bližnjem svetišču svetega Gerogija. Z izjemno kaligrafijo in kreativnostjo pri prepisovanju se je posebej izkazal Hristofor Račanin, račanski rokopisi pa so raztreseni po več evropskih muzejih. Prepisovanje knjig in zapisov se v samostanu Rača konča leta 1690, ko so se menihi po naroku patriarha Arsenija III. morali izseliti. Selitev je bila posledica nasprotovanj, mednarodnih napetosti in vojne dveh velikih cesarstev takratnega časa, Avstrije in Turčije. Srbski narod je namreč takrat začutili možnost osvoboditve izpod jarma Osmanskega cesarstva in podprl Avstrijo v vojni proti turškem imperiju. Razmerje moči se je ob koncu 17. stoletja močno spremenilo in Srbi so se po avstrijskem poraza pri Kočaniku iz teh krajev začeli množično izseljevati na sever. Z njimi so morali tudi menihi samostana Rača, ki so se večinoma naselili v madžarskem mestu Sentandrej (mađ. Szentendre, nem. Sankt Andrä), ki se nahaja kakšnih 20 km severno-zahodno od Budimpešte. Kasneje jim je patriarh Arsenije III. dovolil, da se naselijo v zapuščenih samostanih Beočin in Remeti. Od tega časa naprej so menihi prepisane bogoslužne knjige in druge cerkvene spise in predmete podpisovali s svojim imenom in vzdevkom ˝Račanin˝ ali preprosto s pripisom ˝samostan Rača˝. Velik del teh bogoslužnih knjig in cerkvenih predmetov so zgodovinarji našli ravno v samostanu Beočin, večina pa se jih sedaj nahaja v Muzeju Srbske pravoslavne cerkve v Beogradu.

samostan rača

Vzdevek Račanin je hitro postal ime tudi za tiste, ki v samostanu niso živeli, a so se prištevali kot pripadniki neke prepisovalne šole. Po prej omenjeni izselitvi se posebej omenja tudi Kirijan Račanin, ki je v madžarskem Sentandreju obnovil račansko prepisovalno šolo. Najpomembnejši deli, ki sta nastali v omenjeni šoli sta abecednik (Bukvar) in pesniška zbirka (Stihologija). Kot Kirijanov učenec se je posebej izkazal Jerotej Račanin, ki je najbolj znan po prvem srbskem potopisu ˝Rajžanje proti Jeruzalemu˝ (Putešestvije ka gradu Jerusalimu). Omenjeni rokopis oz. potopis je nastal leta 1727 v samostanu Remeti in je ohranjen le v enem primerku, zato ga je leta 1861 posebej dal ponatisnit srbski literarni zgodovinar in kritik Jovan Skerlić.

samostan rača

Ob samem koncu 18. stoletja nastopi na veljavo sultanov pisni ukaz, ki znatno izboljša življenjske pogoje srbskega naroda pod turško vladavino, v tem času pa se prične tudi obnova hrama v samostanu Rača. Pomemben delež pri obnovi je imel srbski vojvoda Hanži Melentije Stavanović, ki je na povratku s svojega romanja iz Jeruzalema obiskal tudi Carigrad. Tam je s pomočjo Veseljenskega patriarha od sultana Selima III. pridobil dovoljenje za obnovo samostana. Začetek obnove sta financirala Hadži Ruvim Nešković (predstojnik samostana Bogovođe) in Stefan Jovanović (predstojnik samostana Tronoše). Obnova samostana Rače se je tako pričela leta 1795 in hram ˝Jezusovega vnebohoda˝ se je s pomočjo še drugih donacij obnovil v samo enem letu. Obnova celotnega samostanskega kompleksa je trajala vse do leta 1799, v nadaljevanju pa je vključevala tudi izgradnjo visokega obrambnega zidu.

samostan rača samostan rača

Naslednja leta so bila za sam samostan Rača zelo dinamična in burna. Pred vrati je bila namreč 1. vstaja srbskega naroda, ki jo je po pozivu Đorđa Petrovića – Karađorđa leta 1804 podprl tudi Hadži Melentije Stevanović (predstojnik samostana Rača) ter ostali menihi. Samostan v tem času postane središče srbske vstaje na tem področju, boji pa so trajali vse do leta 1813, ko ga turška vojska (vojska Memšir age iz Srebrenice) že tretjič podre in zažge do temeljev. Po desetletju bojev s Turki in ustanovitvijo svobodne kneževine Srbije (1815) se je pričela nova obnova samostana, ki je bila podprta tudi s strani kneza Miloša Obrenovića. Ta je kmete in lokalno prebivalstvo oprostil davkov v zameno, da pomagajo pri njegovi obnovi. Lokalna legenda tudi govori, da je pri obnovi pomagal celo paša Vidajić, ki je bil dejansko poturčenec iz vzhodne Bosne. Obnova je tokrat trajala nekoliko dlje, ponovno pa jo je vodil Hadži Melentije Stevanović, ki dokončne obnove ni dočakal. Umrl je leta 1824 leta, njegov grob pa se danes nahaja na desni strani vhoda v svetišče. Groba obnovitvena dela so bila končana leta 1826, celotna obnova pa je trajala še celo desetletje. Ikonostas je umetniško delo znanega srbskega slikarja tistega časa Gergija Bakalovića in je nastal leta 1840. Ikone, ki so v hramu bile do takrat so prenesli v sosednje cerkve, tako, da je svoje ikone dobila tudi znamenita lesena cerkev v Dubu.

samostan rača

Dela na obnovi samostana Rača so po zapisih in dokumentaciji trajala tudi v letih 1838-39, za to obnovo pa je srbska država (kneževina) namenila okrog 200 takratnih dukatov. Sredstva države so bila namenjena tudi odprtju prve šole v račanskem okraju. Viri iz tega časa navajajo nesporazume med učiteljem in menihi, kar je imelo za posledico selitev šole v bližnjo Rogačico pri Bajini Bašti. Po zapisih znanega avstro-ogrskega potopisca iz leta 1890, je samostan Rača takrat bil eden od najbogatejših v Srbiji. Zaradi pomanjkanja cerkva tem območju je samostanska jurisdikcija obsegala večje območje, na katerem je živelo celo 4.700 prebivalcev, kar je za ta čas bilo veliko. Pisni viri navajajo, da je samostan takrat v svoji lasti imel kar 30 ha kmetijskih površin, 35 ha pašnikov, 8 ha sadovnjakov, 416 ha gozdov, 8 hiš, mlin na vodi, žago, dve gostišči, 113.000 takratnih dinarjev v živini in 26.000 takratnih dinarjev v gotovini.

samostan rača

V času 2. svetovne vojne so v samostanu Rača hranili in čuvali najdragocenejšo srbsko literarno delo ˝Miroslavljeno jevanđelije˝, ki predstavlja najstarejšo ohranjeno srbsko knjigo. Kljub večkratnemu opustošenju s strani nemške in bolgarske vojske ter požigu prenočišč je bil večji del cerkvenih predmetov ohranjen in jih danes hranijo v Muzeju Srbske pravoslavne cerkve. Med najvrednejšimi predmeti iz samostana so osebne stvari Hadži Melentija Stefanovića, zastava 1. srbske vstaje iz leta 1807, vojvodska blagajna, nekaj kosov orožja in zlati križ, ki ga je Hadži Melentija Stefanović dobil kot darilo od ruskega carja. Samostan ˝Jezusovega vnebohoda˝ Rača in njegova okolica je zaradi svoje zgodovinske pomembnosti proglašen kot spomenikov kulturne dediščine velikega pomena, ki ga res toplo priporočam za ogled. Gre za izjemen samostan, katerega pri potovanju v teh krajih enostavno ne smete izpustiti iz svojega programa. Ne bo vam žal saj je zanimiv tako z zgodovinskega stališča kakor tudi glede arhitekture.

Viri: