Most Đurđevića Tara, posebnež med mostovi

Most Đurđevića Tara, posebnež med mostovi

V ambientu neverjetnih previsov strmih in visokih sten ter med vznožji Bjelašnice, Sinjavine, Ljubišnje in Durmitora, se nadvse slikovito prebija ena od najlepših evropskih rek, Tara. V svojem kanjonu med planinskimi vrhovi, rodovitnimi dolinami s sadovnjaki, nasadi in pašniki, kot bistra planinska reka ustvarja čudovite pejsaže. Teče skozi brezna nad katerimi se ponosno vzdigujejo in božajo nebo ravni borovci ter med brzicami skriva svojo čisto in bistro vodo. Tako lepa, čista in dinamična v svojem celotnem toku, vsakega obiskovalca preprosto prevzame in mnogi se k njej večkrat vrnejo. Domačini, ki jo imenujejo tudi ˝Suza Evrope˝ z reko živijo že od zgodnjih obdobij, zraven navdiha pa jim je predstavljala tudi določeno oviro. Na nadvse zanimivi reki je tako nastalo več mostov, a je samo en najlepši, most Đurđevića Tara. Svoj čas, še v času Kraljevine Jugoslavije, je bila na tem področju mreža cest in poti še v povojih, največ pa se je potovalo z vozovi.

most đurđeviča tara

Z njimi so prevažali predvsem robo, a z razvojem večjih krajev in mest se je pojavila tudi potreba za večjo menjavo blaga in potniški promet. Nekaj južneje od Tare je nastajalo in se začelo razvijati majhno a očitno dovolj pomembno naselje Šavnik, ki žal ni imelo povezave do naselij severno od Tare. Na osnovi tega so sprejeli odločitev za izgradnjo poti od že omenjenega Šavnika, preko Žabljaka naprej do Plevlja in vse do Užic. Omenjeno pot so končali leta 1935, preko Tare pa so v vasi Budečevice zgradili začasen leseni most, ki je bil postavljen precej nižje od današnjega. Navdihujoča lepota in grandioznost kanjona reke Tare, sta verjetno bila nepremostljiv in hkrati navdihujoč izziv tako za arhitekte kot tudi za gradbince in investitorje. Bistro reko Taro so namreč premostili na način, ki ga odlikuje idealen in nadvse slikovit spoj človeške kreativnosti in naravne lepote ter vzbuja spoštovanje do projektanta in gradbincev tistega časa. Tako so leta 1937 pričeli med vasmi Budečevica in Trešnjica z izgradnjo modernega mostu, ki še danes jemlje dih in je dobil ime po kraju v katerem je postavljen, Đurđevića Tara. Most je projektiral takrat eden največjih srbskih gradbenih strokovnjakov, arhitekt Mijat S. Trojanović (1902–1984), mesto glavnega inženirja za izgradnjo pa je prevzel inž. Issac Russo. Most so končali ob koncu leta 1940 in se je v tistem času ponašal z kar dvema rekordoma.

most đurđeviča tara

Za potrebe izgradnje so namreč postavili največji leseni oder (ta rekord drži še danes), ki je takrat predstavljal 40% cene celotne izgradnje. Drugi rekord je bil največji armirano-betonski lok z razponom 116 m, celotna dolžina mostu pa je izjemnih 154 m, ki se nad kanjonom reke Tare vzdiguje celih 135 m. Izjemen gradbeni podvig tedanje sodobne arhitekture in neizogibna veduta kanjona reke Tare je s časoma postal eden od simbolov omenjene planinske reke. Ko je bil zgrajen, je bil največji armirani cestni most v Evropi in eden od največjih in najlepših prometnih objektov te vrste v svetu. Čeprav je bil grajen skoraj povsem ročno, se je s svojo idealno linijo, ki z višine bližnjih vrhov kanjona zgleda kot eden od Tarinih zavojev, čudovito vklopil v naravni ambient. Že v tistem času je pri vseh požel veliko zanimanje, a so njegovo otvoritev žal zaradi vse bolj bližajoče vojne preložili. V času 2. svetovne vojne, so leta 1942 partizani, da bi preprečili prehod okupatorskih sil v Črno Goro, minirali konstrukcijo zadnjega malega loka na levem bregu kanjona, v dolžini 44 m. Kljub temu, da so ostali deli mostu ostali nepoškodovani je bil most ves čas vojne neprevozen. Rušenje omenjenega odseka mostu so zaupali gradbenemu inženirju Lazarju Jauković, ki je tudi sam sodeloval v njegovi izgradnji. Inženirja Jaukovića so Italijani ujeli in ga ob mostu tudi ustrelili, domačini durmitorskega okraja pa so mu na kraju, kjer je bil takrat pokopan, za njegovo hrabrost in žrtev postavili spomenik.

most đurđeviča tara

Dogodke oz. dramo ob rušitvi mostu slikovito prikazuje tudi film ˝Most˝ iz leta 1968, režiserja Hajrudina Krvavca. Po 2. svetovni vojni so most sanirali in ga v septembru leta 1946 svečano predali svojemu namenu. Tudi po preteku toliko let, je most Đurđevića Tara še vedno ena od najbolj obiskanih in obveznih destinacij vseh, ki obiščejo ta del Črne Gore. Njegovih pet lokov in čudovita veduta je neločljivi del reke Tare in njenega kanjona, saj takšno skladnost arhitekture in naravnega ambieta v svetu težko kje najdemo. Tudi če se samo sprehodite po njem in občudujete pogled na Taro z njegovega roba, ali pa se s splavom spustite pod njegovim največjim lokom, enostavno ne boste mogli skriti navdušenja nad njegovo grandioznostjo. Zagotavljam, da takšnega občutka ne boste nikoli pozabili in se boste k mostu še vrnili. Za namestitev obiskovalcev Durmiotrja in reke Tare, lokalni prebivalci poskrbijo v cenovno zelo ugodnih privatnih nastanitvah (bungalovi, sobe, moteli) in hotelih. Osebno sem bil navdušen nad ugodno ponudbo Durmitorski bungalovi, podrobnejši opis pa si lahko ogledate na tej povezavi.

Viri: