Dubrovnik, kulturni in zgodovinski biser Jadrana

Dubrovnik, kulturni in zgodovinski biser Jadrana

Dubrovnik, središče najjužnejše dalmatinske regije in njen najbolj znan predstavnik, zvezda z naslovnic prestižnih svetovnih revij je na samem vrhu lestvice svetovno najlepših mest. V Dubrovnik se, kot k neusahljivemu viru navdiha, iz leta v leto stekajo umetniki z vsega sveta, člani kraljevskih družin in svetovni zvezdniki. “Tisti, ki iščejo raj na zemlji, naj pridejo v Dubrovnik”, je zapisal George Bernard Shaw, očaran z mestom, katerega nedotaknjeno mestno obzidje, ki je danes pod zaščito UNESCA, v neprekinjenem nizu, dolgem celih 1940 metrov, obdaja mesto, ki doma in v svetu utemeljeno nosi titulo “biserja Jadrana”. Dubrovnik (lat. Ragusa) je mesto na jugu Hrvaške in administrativno središče Dubrovačko-neretvanske županije. Je tudi eno od najpomembnejših in najlepših zgodovinskih mest Hrvaške ter Sredozemlja, ki so ga leta 1979 uvrstili na UNESCO-v seznam svetovne dediščine. Mesto se je razvilo na vzhodni obali Jadrana, kjer se končuje niz jadranskih otokov in se pričenja odprto morje in leži na južnih obronkih in pobočju hriba Srđ (415 m). Širše mestno področje zavzema ozki pomorski pas dolg okrog 250 km, ki se razprostira od primorskega mesta Kleka na zahodu, do črnogorske meje in rta Prevlaka na vzhodu. Mesto ima ugodno mediteransko klimo z več kot 250 sončnimi dnevi v letu. Povprečna letna temperatura znaša 16°C, poleti pa 26°C.

dubrovnik

Sneg in nizke temperature so prava redkost, najhladnejši mesec pa je januar. Najtoplejši mesec je avgust, sama sezona kopanja pa traja od aprila do oktobra. V letu ima mesto 109 deževnih dni, od tega poleti samo 14. Od burje ga ščiti hrib Srđ, pred jugom pa otoček Lokrum. Po popisu iz leta 2001 je imel Dubrovnik okrog 43.700 prebivalcev. Obstoj mesta je vedno temeljil na pomorstvu in trgovini. V srednjem veku se je kot mestna državica oziroma Dubrovniška republika na vzhodni obali Jadrana edina zoperstavljala močni Beneški republiki. Ob svojem bogastvu in diplomaciji je mesto doseglo izreden napredek, posebej pa v 15. in 16. stoletju. Dubrovnik je bil eden od pomembnih središč razvoja hrvaškega jezika in književnosti, v njem pa so svoj čas ustvarjali mnogi pomembni hrvaški pesniki, dramatiki, slikarji, matematiki in drugi učenjaki. O nastanku Dubrovnika obstaja kar nekaj teorij, splošno pa je znano, da je mesto ustanovljeno v 7. stoletju, ko so se Latinci iz mesta Epidaurum (južno od Dubrovnika na področju Cavtata), umaknili pred navalom Avarov in Slovanov na večjo čér Laus (sama beseda pomeni stena; Laus – Lausium – Rausium – Ragusium – Ragusa). Kasneje so na tem mestu nasproti čéri Slovani zgradili naselje na južnem pobočju hriba Srđ in ga poimenovali Dubrava, kar pomeni hrastov gozd (dub – hrast). S časom so se naselja povečevala in vse bolj povezovala ter se v 11. stoletju povsem združila v mesto, ki ga je na sredini ločil le manjši kanal (današnja ulica Placa oziroma Stradun). V 12. in 13. stoletju so prebivalci mesto ogradili z obrambnim obzidjem. Po nekih drugih teorijah in antičnih napisih predvidevajo, da je Dubrovnik nastal še pred 3. stoletjem kot malo naselje na majhnem otoku Laus. Danes obstajajo nova dognanja, ki obe zgoraj omenjeni teoriji postavlja kot napačni. Ob renoviranju Katedrale so pod temelji današnje zgradbe našli ostanke dveh starih crkva, med katerimi eno datirajo v 5. stoletje. Zraven ostalih najdb je iz tega časa datirano tudi nekaj delov dubrovniškega obzidja. Ob sondiranju Straduna je dognano, da otoček Laus nikoli ni obstajal ter je bil Stradun dejansko naravna peščena plaža, ki se je razprostirala med hribom Srđ in čérnatim področjem (Laus). Nova spoznanja in odkritje grških kovancev ter keramike pod ˝Malim mulom˝ (Mali pomol) v starem mestnem pristanišču potrjujejo dejstvu, da začetki nastajanja Dubrovnika segajo mnogo pred 7. stoletjem oziroma v čas starih Grkov. Dubrovnik je sprva bil del Dalmatinskih provinc pod oblastjo Bizantinskega cesarstva, prvič pa se omenja v starih spisih iz leta 850. Leta 992 ga je požgal bolgarski cesar Samuilo (po nekaterih virih tudi makedonski cesar iz vladarske dinastije Komitopula).

dubrovnik

Koncem 10. stoletja v mestu ustanovijo nadškofijo in cerkveno pokrajino (metropolijo). S tem postane Dubrovnik cerkveno upravno neodvisen od Splita. Po križarskih pohodih vlada mestu od leta 1205 Beneška republika vse do leta 1358. V tem času se mesto beneškim osvajalcem upre v treh uporih, a se izpod okupacije še niso mogli osvoboditi. Kljub priznanju in upravni prevladi Beneške republike je mesto ohranilo del avtonomije. Volili so ˝mali˝ in ˝veliki mestni svet˝, senat ter ostale organe mestne uprave. Komuna je leta 1272 dobila tudi svoj statut. V mestu se je zelo zgodaj razvila trgovina, posebej pa z zaledjem, pri čemer so imeli zelo dobre trgovske povezave z Bosno v času bosanskega bána Kulina (hrvaškega porekla po očetu Boriću, hrvaškemu velikašu iz Slavonije). Prebivalstvo se je delilo na bogato plemstvo (patricije – nobiles cives) in druge meščane, kot so trgovce, notarje in kmete, ki so za plemstvo obdelovali zemljo. Plemstvo se je v tistem času skušalo zapreti v nek svoj krog, kar je imelo za posledico tudi izumiranje celih plemiških družin. V nadaljevanju so bili za ohranitev svojega potomstva primorani sklepati zakonske zveze tudi z drugimi družbenimi sloji. V času vzpona srednjeveške srbske države oziroma monarhije Raške (današnja jugozahodna Srbija, Črna Gora in del Hercegovine), se je Dubrovnik uspešno branil pred njenimi vpadi. V 13. stoletju mesto razširi svoj vpliv na širše mestno območje in sosednje ozemlje. Tako se je Dubrovniku prostovoljno priključilo Lastovo, od leta 1333 pa v sestav Dubrovniške republike pripada tudi ˝Stonski rat˝ oziroma Pelješac s takratnim mestnim središčem Stonom. Leta 1345 v sestav Dubrovniške republike vstopi še Mljet. Ston je za Dubrovniško republiko imel pomemben strateški pomen, saj je s tem lahko kontroliral trgovske in pomorske poti skozi ustje Neretve in Mljetskega kanala. Celotno področje od Stona do Zatona (pri Dubrovniku) je Dubrovnik pridobil v začetku 14. stoletja, ko je omenjeni del primorja kupil od Bosne, v začetku 15. stoletja pa se razširi še na področje Konavla in Cavtata. S tem se zarišejo meje Dubrovniške republike, ki so jih priznale vse sosednje države. Dubrovnik postane upravno neodvisen in v tem času podpiše mnoge mednarodne pogodbe ter listine o sodelovanju s pomembnimi in vplivnimi italijanskimi mesti ter Bosno in Srbijo. S tem si počasi zagotovi prevlado in privilegiran položaj dubrovniških pomorcev in trgovcev.

dubrovnik

Z Zadrskim mirovnim sporazumom se je Beneška republika odrekla vseh posestev na vzhodni jadranski obali v korist Hrvaško-Ogrske kraljevine, z uspešno diplomacijo in simboličnim priznanjem vrhovne oblasti hrvaško-ogrskega kralja Ludovika I. in plačilom davka v višini 500 dukatov, pa se Dubrovnik še dodatno zaščitil pred vplivi in vdori Benetk. Od tega obdobja Dubrovnik vse bolj utrjuje svojo samostojnost in neodvisnost. Svojega kneza so takrat volili sami Dubrovčani, po smrti hrvaško-ogrskega kralja Ludovika I., pa se ponovno razvije v popolnoma samostojno in priznano republiko. Ta je bila plemiška aristokratska republika, katere oblast so imeli plemiči združeni v tako imenovanem ˝Velikem mestnem svetu˝ oziroma parlamentu. Parlamentarce je volil senat, ki je bil zadolžen za zunanje zadeve in ˝Mali mestni svet˝ oziroma vlada, ki je imela izvršno oblast. Kneza so volili vsak mesec, da bi se tako izognili korupciji. Dubrovniška republika ni imela redne vojske, temveč samo redarje in mestno stražo, če pa je bilo potrebno so aktivirali še plačance. V Dubrovniku so kot prvi v takratni Evropi sprejeli odredbo o prepovedi suženjstva in preko svojega ozemlja tudi prepovedali njihov prevoz. V 15. stoletju je bilo v mestu okrog 40.000 prebivalcev, kar je Dubrovnik uvrstilo med večja mesta v Evropi, svoj največji razcvet pa je doživel v 16. stoletju, ko so s svojo diplomacijo uspešno vzpostavili trgovske in druge vezi s Turki. Čeprav so Turkom plačevali določen davek so pod Osmanskim cesarstvom ohranili neodvisnost, svobodo in pooblastila nad svojim celotnim področjem. Hkrati so razvijali dobro trgovsko sodelovanje z Italijo in Španijo. Zanimivo je na primer, da je v glavnem mestu Bolgarije oziroma Sofiji, takrat obstajala cerkev sv. Marije in sv. Vlaha, ki so jo domačini imenovali kar ˝Dubrovniška cerkev˝, ki je dolgo časa bila edino mesto v Osmanskem cesarstvu, v kateri je bilo kristjanom dovoljeno služenje evharistije. V 16. stoletju je Dubrovnik imel zelo močno pomorsko floto, ki je štela okrog 180 ladij in je takrat štela kot tretja najmočnejša na svetu. Dubrovniške ladje so plule in prevažale trgovsko robo na vse strani takrat znanega sveta. Iz Sredozemlja so plule vse do Anglije, obstajajo pa tudi dokazi, da je njihova znamenita jadrnica ˝Dubrovačka karaka˝ priplula tudi do Severne Amerike, kjer so se pomorci pomešali z lokalnim prebivalstvom. Znana je tudi edina dubrovniška kolonija na svetu v naselju Gandaulim pri ˝Stari Goi˝ v Indiji. ˝Stara Goa˝, ki so jo Portugalci v enem od svojih starih zapisov iz tistega časa imenovali ˝Velha Goa˝ je bilo zgodovinsko staro mesto indijske države Goa. V prej omenjenem naselju Gandaulim še sedaj stoji cerkev sv. Vlaha, zaščitnika Dubrovniške republike in Dubrovčanov.

dubrovnik

Temelj gospodarstva je v Dubrovniški republiki zraven trgovine in pomorstva bila tudi obrt. V 15. stoletju so v mestu nastale prve delavnice za proizvodnjo stekla, mila in sukna. Zraven razvoja gospodarstva so velik poudarek posvečali tudi diplomaciji. Vzpostavili so zelo razvejano mrežo diplomatskih in trgovskim predstavništev v mnogih evropskih državah. Njihove interese na dvorih evropskih vladarjev so zastopali njihovi veleposlaniki (poklisari), do čim so konzulati ščitili interese dubrovniških pomorcev. Pri tem je Dubrovnik vzpostavil kar nekaj trdnih diplomatskih vezi in zavezništev, pa tudi nasprotnikov. Med pomembnimi zavezniki je bila Španija, med največjimi nasprotniki pa Benetke. V drugi polovici 16. stoletja moč Dubrovniške republike hitro upada zaradi velikih zemljepisnih odkritij in padca cen, kar je močno razvrednotilo denar. Dubrovniški bankirji so posledično temu zaradi primanjkovanja kapitala manj vlagali v ladjedelništvo in obrt, na trgu pa so se pojavljali tudi močni konkurenti kot npr. Francija, Anglija in Nizozemska. Dodatno je Dubrovnik leta 1667 skoraj v celoti uničil zelo močan potres v katerem je umrlo veliko število prebivalcev. Kljub dokaj uspešni obnovi je kasneje mesto prizadel še velik požar. Zraven vsega omenjenega je upadu moči in vpliva Dubrovniške republike dodatno botrovalo tudi odprtje trgovskih poti z Ameriko, saj se je s tem večina trgovskih poti preselila iz Sredozemlja na Antlantik. Po večletnem dokaj uspešnem balansiranju med vse bolj močno Beneško republiko in prevladujočim Osmanskim cesarstvom, ter splošna evropska ofenziva proti Turkom je močan udarec Dubrovniški republiki zadala tudi zasedba oziroma okupacija Trebinjskega kotora s strani beneških sil. Ta je za več let Dubrovnik popolnoma odrezala od Osmanskega cesarstva ter pretrgala mnoge trgovske vezi. Kljub temu so se s podpisom premirja v Srijemskih Karlovcih leta 1699 Benetke morale umakniti z nekaterih osvojenih območij in jih vrniti Turkom, s tem pa je bila uveljavljena prva diplomatsko priznana razmejitev med Beneško republiko in Osmanskim cesarstvom v Dalmaciji. S spretno diplomacijo se je tako Dubrovnik ponovno uspel osvoboditi pred Benetkami oziroma od nevarnosti okupacije svojega zaledja. Dodatno so z mirovnim sporazumom v Požarevcu leta 1718 Dubrovčani diplomatsko prepustili Turkom nadzor koridorja med Neumom in Klekom. S tem so svoje meje fizično ločili od Benetk in se izognili neposrednih stikov z beneškimi posestvi v Dalmaciji.

dubrovnik

V 18. stoletju se Dubrovniška republika ponovno vrne na zemljevid vplivnih in obnovi močno pomorsko floto ter diplomacijo, saj je v tistem času imela več kot 85 konzulatov v skoraj vseh državah sveta. V začetku 19. stoletja na politični prostor Evrope stopi Napoleon, kar pomembno vpliva tudi na Dubrovnik. Napoleonova vojska v Dubrovnik vkoraka 26. maja 1806 in maršal Auguste Frederic Louis Viesse de Marmont kljub nasprotovanju domače oblasti Dubrovniško republiko z dekretom ukine. Po Napoleonovem padcu so Dubrovčani na Dunajskem kongresu leta 1815 z diplomacijo poskušali svojo republiko obnoviti, a so pri tem zaradi teritorialnih teženj Avstrije bili neuspešni. Ko je po omenjenem kongresu Dubrovniška republika še uradno prenehala obstajati, so njene posesti in ozemlje priključili Dalmaciji, ki je skupaj s Hrvaško in Slavonijo do leta 1918 tvorila ozemlje Habzburške monarhije oziroma Avstro-Ogrske. Po 1. svetovni vojni z razpadom omenjene monarhije, ozemlje nekdanje Dubrovniške republike postane del novo nastale države Kraljevina SHS (Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev), ter kasneje Kraljevine Jugoslavije. V Evropi se hitro razplamti 2. svetovna vojna, ki tudi v Dubrovnik leta 1941 prinese korenite spremembe. Mesto postane upravne središče Župnije Dubrave v sklopu novo nastale Neodvisne države Hrvaške (NDH) z Zagrebom kot glavnim mestom. Večina prebivalstva se upre fašistični vladi v Zagrebu in se pridruži ilegalnemu antifašističnemu gibanju in NOB (Narodno osvobodilnem boju) oziroma partizanskim odredom Jugoslavije. Po 2. svetovni vojni Dubrovnik pripada novo nastali državi Socialistični federativni republiki Jugoslaviji (SFRJ), kot del Socialistične republike Hrvaške. V tem času tako imenovane ˝Titove Jugoslavije˝ se Dubrovnik ponovno močno okrepi in postane pomemben univerzitetni, kulturni, gospodarski in pomorski center, posebno mesto pa zraven omenjenega zavzame turizem. Obnovijo se mnoge zgodovinske zgradbe, posebej pa stari del mesta. Mesto postane 20. februarja 1951 ponovno svetovno znano po padcu meteorita težkega 1,9 kg le 40 km od mesta, ki je dobil uradno ime ˝Dubrovnik˝.

dubrovnik

V srednji in vzhodni Evropi ob koncu 80-ih let 20. stoletja začenja slabeti sovjetski politični in družbeni sistem, kar ima za posledico njegov razpad in ustanovitev novih svobodnih držav. Takratna Jugoslavija pri tem ni bila izjema in nekatere republike se soočajo z močnim narodnim gibanjem za osamosvojitev. Leta 1990 Hrvaška izvede večstrankarske volitve in skliče samostojnost, Dubrovnik pa s tem postane del demokratične Hrvaške in upravni center ˝Dubrovačko-neretvanske županije˝. Dubrovnik je danes eden od najbolj obiskanih turističnih destinacij na Hrvaškem in s svojimi znamenitostmi in kot mesto na listi UNESCO-ve svetovne dediščine ponuja obilico nepozabnih tako zgodovinskih kakor tudi arhitekturnih detajlov. Obisk njegovega mestnega obzidja iz 13. in 17. stoletja, ulic ter utrdb je veličasten. Številne bogate palače in mnogi samostani ter cerkve se vrstijo ena za drugo in obiskovalca enostavno ne pustijo malodušnega.

Arhitektura je edinstvena in nikjer na svetu ni zaslediti kaj podobnega. Sprehod po tako imenovanem ˝Stradunu˝ali ˝Placu˝ oziroma najbolj znani mestni ulici starega mestnega jedra vse do veličastne fontane ˝Onofrijeve česme˝ vsakega popelje v nadvse zanimivo izkušnjo potovanja skozi čas, ko je Dubrovniška republika bila v največjem razcvetu. Kot obvezen obisk vsekakor priporočam še podrobnejši ogled mestnega zvonika in starega mestnega pristanišča ter prečudovite baročne dubrovniške katedrale iz 17. stoletja. Vsak obiskovalec ob obisku mesta enostavno ne sme izpustiti mogočne cerkve sv. Vlahe, posvečene dubrovniškemu zavetniku ter frančiškanskega samostana in njegove lekarne, ki deluje neprekinjeno vse od leta 1317. V nadaljevanju nadvse priporočam obisk cerkve sv. Spasa, ki so jo Dubrovčani zgradili v zahvalo obstanka po hudem potresu leta 1520, ter knežjega dvora. Posebej zanimiv je tudi obisk že prej omenjenih trdnjav, med katerimi bi posebej izpostavil trdnjavo sv.Ivana ob starem mestne pristanišču ter trdnjavo Imperial na bližnjem hribu Srđ, od koder se na Dubrovnik vije nepozaben razgled. Čudovitih in nepozabnih pogledov je v vsakem kotičku mesta res neskončno. Za Dubrovnik priporočam, da si vzamete vsaj nekaj dni, saj je resnično nepozaben. Posebej je očarljiv v času sezone mnogih kulturnih prireditev in festivalov ter muzejskih in umetniških razstav. Ob vseh znamenitostih je obiskovalcem dostopna še množica restavracij in gostinskih lokalov, ki ponujajo odlične tradicionalne dalmatinske kulinarične jedi. Res, da so cene dokaj visoke, a je izkušnja s sprehodi po starem mestne jedru vredna vsakega centa. Mnogi, ki so Dubrovnik obiskali že več krat, znajo povedati, da s svojimi čudovitimi znamenitostmi in utripom v vsakem pusti nek čuden občutek. Kot da je obiskovalec nekaj pozabil pogledati. Mesto očitno s svojim čarom obiskovalca na nek način začara in ga privabi k ponovnemu obisku in ta v njem vedno znova odkrije nekaj novega, nekaj čarobnega.

Turistička zajednica grada Dubrovnika
Brsalje 5, 20000 Dubrovnik, Hrvatska
T: +385 20 323-887
E: info@tzdubrovnik.hr
W: http://www.tzdubrovnik.hr/
W: http://www.dubrovnik-turistinfo.com/

KML-LogoFullscreen-Logo
Dubrovnik

nalaganje map - prosimo počakajte ...

Dubrovnik 42.640920, 18.110511 Dubrovnik, kulturni in zgodovinski biser Jadrana Dubrovnik, središče najjužnejše dalmatinske regije in njen najbolj znan predstavnik, zvezda z naslovnic prestižnih svetovnih revij je na samem vrhu lestvice svetovno najlepših mest. Podrobnosti...

Viri:

Fotografija je zaščitena! Za dovoljenje kopiranja ali objave lahko zaprosite na info@mojsvet.info.