Auschwitz, največje nacistično taborišče smrti

Auschwitz, največje nacistično taborišče smrti

Auschwitz (poljsko Oświęcim, nem. Konzentrationslager Auschwitz-Birkenau) je bilo največje nemško koncentracijsko taborišče za masovno iztrebljanje ljudi med 2. svetovno vojno. Ime izhaja iz nemškega imena bližnjega poljskega mesta Oświęcim, ki se nahaja okoli 60 kilometrov zahodno od Krakowa. Razlogov za ustanovitev največjega koncentracijskega taborišča na tem območju je bilo več. V poljskem mestu Oświęcim so že bili locirani večji objekti obmejne vojaške kasarne, v njeni neposredni bližini pa se je nahajala železniška postaja z večjim železniškim križiščem, kar pomeni, da je infrastruktura v veliki meri že bila urejena. Vse deportacije so nacisti namreč izvajali s pomočjo železnice. Eden od motivov je bil tudi velik nenaseljen prostor, ki je omogočal lažje skrivanje dogajanja znotraj taborišča. V ta namen so za izgradnjo taborišča Auschwitz II (Birkenau) še dodatno izselili kar sedem poljskih vasi. Taborišča so bila na tem predelu locirana tudi zaradi visokega odstotka Judov med poljskimi prebivalci. Taborišče Auschwitz je bilo sestavljeno iz treh glavnih lokacij in mnogo podružnic:

  • Auschwitz I. – koncentracijsko taborišče, odprto 20. maja 1940. Na tej lokaciji je bil center administracije v njem pa je umrlo okrog 70.000 ljudi, večinoma Poljakov in sovjetskih vojnih ujetnikov.
  • Auschwitz II. – uničevalno taborišče, tudi imenovano Auschwitz-Birkenau, odprto 8. oktobra 1941. Na tej lokaciji je bilo dejansko taborišče smrti, v katerem je bilo umorjenih največ taboriščnikov.
  • Auschwitz III. – delovno taborišče, tudi imenovan Auschwitz-Monowitz, odprto 31. maja 1941. Na tej lokaciji je bilo delovno taborišče nemške kemične tovarne IG Farben, ki je podpirala Hitlerja in njegov nacistični režim.

auschwitz

Obstajalo je še 40 pomožnih in mnogo manjših podružnic pod skupno upravo, od katerih so nekatere bile oddaljene le nekaj deset kilometrov od glavnega taborišča Auschwitz. Kot je bila to navada so bila taborišča pod budnim vodstvom posebnih Himmlerjevih enot ˝SS˝. Prvi poveljnik taborišča je bil Rudolf Franz Ferdinand Höss, kasneje pa sta se zamenjala še Arthur Liebehenschel in Richard Baer. Prvi poveljnik taborišča Rudolf Höss je bil 16. aprila 1947 po sodnem procesu na Poljskem obsojen in obešen na vhodu v krematorij v Auschwitzu I. Točne številke koliko ljudi je bilo v taborišče deportiranih in v njem tudi ubitih niso znane, predvidevajo pa, da je bilo v njegovem času vanj deportiranih okrog 2,0 milijona ljudi iz vse Evrope. Prvi poveljnik taborišča Rudolf Höss je na Nürnberškom procesu pričal celo o uboju 2,5 milijona ljudi. Zadnje številke Državnega muzeja Auschwitz-Birkenau govorijo, da je bilo v njem ubitih preko 1,3 milijona ljudi iz vse Evrope, med katerimi največja večina Judov (okrog 1,1 milijona), okrog 150.000 Poljakov, 23.000 Romov, 15.000 sovjetskih vojakov, 25.000 ostalih narodnosti iz vse Evrope. Večina žrtev je bilo ubitih takoj po prihodu v taborišče v zloglasnih plinskih komorah Auschwitz II., v katerih so uporabljali plin ˝Zyklon B˝ (izvedenka Cianida). Omenjeni plin po končani 2. svetovni vojni človeštvo nikoli več ni uporabljalo.

auschwitz

Ostali so umrli od sistematičnega mučenja, lakote, prisilnega dela, bolezni, streljanja in različnih medicinskih eksperimentov. Do danes je ohranjenih mnogo objektov taborišča, ki so pod zaščito Državnega muzeja Auschwitz-Birkenau, ustanovljenega leta 1947. Ta ima funkcijo raziskovalnega centra za proučevanje holokavsta. Leta 1979 je taborišče vpisano na UNESCO seznam svetovne dediščine pod imenom ˝Auschwitz-Birkenau – nemško nacistično koncentracijsko taborišče smrti˝. Obletnica sovjetske osvoboditve taborišče 27. januarja 1945 se v svetu obeležuje kot ˝Mednarodni dan spomina na žrtve holokavsta˝.

Auschwitz I

Taborišče Auschwitz I je bilo ustanovljeno 20. maja 1940 v mestu Oświęcim. Nemške posebne enote ˝SS˝ so v taborišče dejansko spremenile že obstoječe obmejne kasarne poljske vojske. Razdeljeno je bilo na bloke od katerih je vsak imel svojo številko. Prvi taboriščniki so vanj prispeli 14. Junija 1940, ki pa so bili poljski politični taboriščniki in Judje iz bližnjega mesta Tarnów. Taborišče je prvotno bilo namenjeno za internirane poljske intelektualce in člane uporniškega gibanja, kasneje pa tudi za sovjetske vojne ujetnike in nemške kriminalce. Taborišče je bilo hitro polno s 13.000 do 16.000 taboriščniki, v letu 1942 pa je njihovo število naraslo celo na 20.000. Vhod je bil zaznamovan s ciničnim napisom ˝Arbeit macht frei˝ (Delo osvobaja), ki stoji še danes. Poveljstvo taborišča je med taboriščniki (večinoma Nemci) izbralo nekaj oseb, ki so imeli poseben status nadzornika in so se imenovali ˝Kapo˝. Ti so v blokih med taboriščniki vzdrževali red in disciplino. Ostali so bili razvrščeni v posebne razrede, ki so bili različno obravnavani. V najnižji razred so bili razvrščeni Judi, s katerimi so ravnali najslabše.

auschwitz

Težke delavne razmere, mučenje in maltretiranje skupaj s slabim prehranjevanjem so med taboriščniki povzročali veliko smrtnost. Povprečna življenjska doba zapornika je bila nekaj mesecev. Blok 11 je bil ˝zapor v zaporu˝, kjer so potekala kaznovanja za kršenje pravil. Taboriščniki v njem so bili podvrženi različnemu mučenju, med katere je sodilo tudi večdnevno bivanje v posebnih temnicah oz. ˝stoječih celicah˝. Te so bile tako ozke, da so taboriščniki v njih lahko ves čas le stali. Drugi so bili usmrčeni s streljanjem, obešanjem ali stradanjem. V tem bloku so 3. septembra 1941 prvič testno uporabili zloglasni plin na bazi cianida ˝Zyklon B˝ in z njim usmrtili 850 taboriščnikov. Omenjeni plin je dejansko bil prvotno uporabljan kot insekticid za uničevanje parazitnega mrčesa (uši, bolhe …). Prva ženska je v taborišče prispela 26. marca 1942. Od aprila 1943 do maja 1944 je ginekolog prof. dr. Carl Clauberg predvsem na Judinjah opravljal zloglasne poskuse sterilizacije z namenom razviti preprosto injekcijsko metodo. Dr. Josef Mengele je istočasno eksperimentiral na genetskem razvoju dvojčkov. Zapornike, ki si v taboriščni bolnišnici niso hitro opomogli, so ubili s smrtonosno injekcijo s fenolom.

Auschwitz II (Birkenau)

To taborišče večina ljudi pozna preprosto pod imenom Auschwitz II. Bilo je prizorišče trpljenja več sto tisočih taboriščnikov in umorov več kot milijona ljudi, večinoma Judov. Taborišče stoji v bližnji vasi Brzezinka(Birkenau), le kakšne 3 kilometre vstran od prvega taborišča Auschwitz I. Za razliko od omenjenega taborišča je bil Auschwitz II zgrajen popolnoma na novo. Taborišče je bilo oblikovano po konceptu funkcionalizma, gradnja pa se je začela leta 1941. Obsegalo je okrog 5 km2 (2,5 km x 2 km) razdeljenih na nekaj sekcij, ki so bile dodatno razdeljene na več manjših polj. Ta polja kot celotno taborišče so bila obdana z dvojno elektrificirano bodečo žico, katero pa so nekateri taboriščniki iz obupa uporabili za samomor. Med bodečo žico in omenjenimi polji so bili dodatno zgrajeni razgledni stolpi višine 5m, v katerih so stražili vojaki z mitraljezi in močnimi reflektorji. V taborišču je bilo hkrati zaprtih več kot 100.000 taboriščnikov, ki pa so jih ob množičnih pobojih redno menjavali. Ko je zmanjkalo prostora v krematorijih so trupla sežigali tudi zunaj. Glavni namen taborišča Auschwitz II namreč ni bilo izkoriščanje delovne sile, ampak množično iztrebljanje. V ta namen je bilo taborišče opremljeno s štirimi krematoriji in plinskimi celicami. Vsaka plinska celica je bila zgrajena pod zemljo, skrita pred očmi javnosti, v njo pa je lahko vstopilo tudi 500 ljudi naenkrat. Veliko iztrebljanje v omenjenih plinskih celicah in krematorijih se je začelo 1942.

auschwitz

Večina taboriščnikov so v taborišče deportirali z vlakom, potovanja v lesenih tovornih vagonih pa so bila grozna. Leta 1944 so železnico podaljšali v notranjost taborišča, pred tem pa so taboriščniki morali pešačiti od postaje v vasi Oświęcim do taborišča. Občasno so cele vagone prispelih ujetnikov poslali naravnost v smrt. Navadno so pred tem nacisti oz. pripadniki posebnih enot ˝SS˝ opravili selekcijo taboriščnikov, pri tem pa so določali, koga bodo ubili takoj in koga bodo najprej izkoristili kot delovno silo ali za razne medicinske eksperimente. Selekcija se je odvijala z enostavnimi pregledi nacističnih zdravnikov, ki so bili pod pristojnostjo glavnega taboriščnega zdravnika Eduarda Wirthsa. Pri sami selekciji je sodeloval tudi dr. Josef Mengele, ki izbiral taboriščnike za svoje medicinske aksperimente Ob tem so otroke ločili od mater in jih skupaj s starimi ženskami, bolnimi in šibkimi ter invalidi poslali direktno v plinske celice in krematorije. Tisti, ki so bili izbrani za usmrtitev že ob prihodu, so bili poslani v eno od štirih plinskih celic ali pa v krematorij. Da bi se izognili splošni paniki, so žrtvam rekli, da jih peljejo na tuširanje oz. dezinfekcijo. Da bi to dejstvo podkrepili, so v celice celo namestili tuše, ki pa nikoli niso bili povezani z vodovodom. Žrtve so se morale sleči do golega, svoje imetje pa pustiti v slačilnici na mestu, ki naj si ga zapomnijo, da bodo stvari hitreje našli ob izhodu.

auschwitz

Ko so bile žrtve enkrat nepredušno zaprte v plinskih celicah, so med nje skozi luknje v stropu spustili pločevinaste posode s strupenim plinom . Po končanem pomoru so v celice poslali taboriščnike, imenovane ˝Sonderkommandos˝, ki so trupla morali prenesli v drugi prostor s krematorijem, kjer so jih zažgali. Ti so tudi skrbeli za pripravo taboriščnikov na pomor (slačenje obleke, odvzem osebnih stvari) in kasneje po pomoru s plinom za odvzem zlatih zob s trupel. Nacisti so vsakih nekaj časa pomorile tudi cele enote omenjenih ˝Sonderkommandosov˝ in jih zamenjali z drugimi. V taborišču je bilo zgrajenih veliko zidanih barak, veliko pa je bilo lesenih. V njih so bile gosto nameščene nadstropne postelje z več ležišči, na katerih je moralo spati tudi do štirje taboriščniki. V eni od takšnih barak je lahko bivalo tudi do tisoč taboriščnikov. V delu taborišča, znanem kot ˝Kanada˝ (Kanada je takrat veljala za deželo neomejenih bogastev) so sortirali in shranjevali imetje taboriščnikov. Predmeti kot so bančni izpiski,kovanci, nakit, drage kovine in diamante so iz ˝Kanade˝ poslali v Reichbank (državno banko).

Upor taboriščnikov

7. oktobra 1944 so taboriščniki v vrstah ˝Sonderkomandosov˝ organizirali upor. Z improviziranim orožjem (kamenjem, sekirami in skrivoma narejenimi granatami) so napadli stražarje posebnih enot ˝SS˝. Ženske zapornice so jim iz tovarne orožja pretihotapile strelivo in v sabotaži so z eksplozijo delno uničili enega od krematorijev. V istem času je skupina taboriščnikov načrtovala množični pobeg, vendar so skoraj vse od 250 pobeglih taboriščnikov ujeli in kmalu ubili. V času delovanja taborišča je uspelo pobegniti okoli 700 taboriščnikom, od katerim pa je le 300 uspelo preživeti. Ostale so polovili in jih običajno za kazen pustili umreti od lakote. Prav tako so navadno ujeli družine uspešno pobeglih taboriščnikov in jih v opomin drugim pripeljali v taborišče.

auschwitz

Na vsakega pobeglega so pripadniki enot ˝SS˝ naključno izbrali 10 taboriščnikov in jih prav tako v opomin drugim pustili umreti od lakote. Pri tem so se med taboriščniki odvijale prave drame, saj so se nekateri zaradi onemoglosti sami javljali in s tem rešili življenje svojih prijateljev. Med pobegi moram omeniti prvega taboriščnika, ki mu je uspelo pobegniti. Poljak Tadeusz Wiejowski je pobegnil 6. julija 1940, s pomočjo pripadnikov poljskega odporniškega gibanja, ki so delali v taborišču. 20. Junija 1942 so uspešno pobegniti štirje Poljaki Kazimierz Piechowski, Stanisław Gustaw Jaster, Józef Lempart in Eugeniusz Bendera. Njihov pobeg je bil nadvse drzen, saj so pobegnili preoblečeni v uniforme pripadnikov posebnih enot ˝SS˝. Eden od njih je poljskemu odporniškemu gibanju uspelo prenesti načrte in organizacijo taborišča.

Umik in osvoboditev taborišča

Ker se je vojna bližala koncu so novembra 1944 nacisti po povelju Himmlerja razstrelili plinske celice in krematorije z namenom, da bi prikrili svoje zločine pred napredujočimi sovjetskimi silami. Komanda posebnih enot ˝SS˝ je januarja 1944 izdala ukaz o poboju vseh preostalih taboriščnikov, a je ta ukaz ostal nerealiziran zaradi vsesplošne panike ob umiku pred sovjetskimi vojaškimi silami. Odločili so se za evakuacijo okrog 60.000 taboriščnikov, ki so jih poslali na tako imenovani ˝pohod smrti˝ do taborišča Loslau. Okrog 20.000 taboriščnikov je iz Auschwitz-a uspelo priti do taborišča Bergen-Belzen v Nemčiji, kjer so jih osvobodila britanska vojska. Najslabših in popolnoma onemoglih 7.500 taboriščnikov je ostalo v Auschwitz-u, katere pa je 27. januarja 1945 osvobodila 322. Kopenska divizija Rdeče Armade. V Taborišču so našli 836.255 ženskih oblačil, ki so nekoč pripadali žrtvam. Po vojni je taborišče služilo kot zapor Narodnega komisariata notranjih zadev vse do konca leta 1945. Kasneje sta obe lokaciji taborišča še nekaj let stali kot kraj obupa, na kar se je Poljska vlada odločila obnoviti Auschwitz I in ga spremeniti v muzej v čast žrtvam holokavsta. Nekaj so sicer morali prirediti, tako so na primer ponovno zgradili podrto plinsko celico. Auschwitz II (Birkenau), kjer so zgradbe začele razpadati, so ohranili, ostalih pa niso obnavljali.

auschwitz

Odnos zaveznikov do taborišča

Na koncu je zanimivo omeniti tudi odnos zaveznikov do taborišča Auschwitz. Informacije katere so posedovali se nanašajo na fotografije z meseca maja 1944. Le te so prvič objavljene leta 2003 in so do takrat bile v tajnih dokumentih britanskega kraljevega letalstva (Royal Air Force – RAF). Posnetki, ki so jih tajno posnela letala njihovih posebni specialnih enot so bile zaveznikom posredovane že prej. Dva pobegla taboriščnika Rudolf Vrba in Alfréd Wetzler sta kasneje naredila načrte in skice taborišča in jih prek poljskega odporniškega gibanja poslala oblastem Velike Britanije. Posebne skice in podrobnosti o taborišču je pošiljal tudi Poljak Witold Pilecki, ki je kot edini človek prostovoljno odšel v taborišče. Za to misijo je dobil posebno odobritev poljskega odporniškega gibanja in dokumente na ime Tomasz Serafinski. V taborišču je preživel 945 dni od 19. septembra 1940 do 27. aprila 1943, ko je pobegnil po napotitvi v nočno izmeno v pekarno izven taborišča. Kasneje je na sojenjih nacističnim vodjem taborišča pričal o njihovih grozodejstvih.

auschwitz

Leta 1944 so informacije o deportacijah Madžarskih Judov v nacistična taborišča, med katerimi največ prav v Auschwitz, prispele tudi do zaveznikov in izdano je bilo povelje za bombardiranje pomembnih železniških postaj in križišč v Nemčiji in na Madžarskem. Čeprav je ta informacija dospela tudi nacističnim oblastem v Berlinu, se deportacije večinoma Judov niso končale. Bombardiranje nemških položajev okrog taborišča je bilo najavljeno za 13. september 1944, a so ameriški zavezniški bombniki napadli drugje oz. drug strateški cilj. Nadaljnji zračni napadi so bili izvedeni 18. in 26. decembra 1944. Plinske celice, krematoriji in transportne poti pri tem niso bombardirali, razlogi za takšno odločitev zaveznikov pa niso znani. Pri tem se pojavljajo razne špekulacije, da zavezniki taborišče Auschwitz v primerjavi z drugimi taborišči niso smatrali tako pomembno.

Auschwitz-Birkenau State Museum
Visitor Services
ul. Wieźniów Oświęcimia 20
32-603 Oświęcim – Poland
T: +483 38 448 099
W: http://auschwitz.org/en/
E: reservation.office@auschwitz.org

KML-LogoFullscreen-Logo
Auschwitz (Oświęcim)

nalaganje map - prosimo počakajte ...

Auschwitz (Oświęcim) 50.027200, 19.201655 Auschwitz, največje nacistično taborišče smrti Auschwitz (poljsko Oświęcim, nem. Konzentrationslager Auschwitz-Birkenau) je bilo največje nemško koncentracijsko taborišče za masovno iztrebljanje ljudi med 2. svetovno vojno. Podrobnosti...

Viri:

Fotografija je zaščitena! Za dovoljenje kopiranja ali objave lahko zaprosite na info@mojsvet.info.